Je (žal) že tako, da je treba za profesionalno komunikacijo z vsemi deležniki podjetja znati tudi nekaj slovnice, ni res? Seveda je! Kako pa vam in vašim zaposlenim kaj gredo določne in nedoločne oblike pridevnikov? Odlično? Srednje? Slabo? Morda še nikoli niste slišali za kaj takega? Pa poglejmo skupaj, kdaj uporabljamo določne in kdaj nedoločne oblike pridevnikov – da bo vaša poslovna komunikacija še korak bližje popolnosti.

Kako se sploh razlikujeta določna in nedoločna oblika pridevnika?

Povedano na kratko in posplošeno: določna oblika pridevnika ima dodano končnico -i (primer: lep/lepi fant), seveda pa obstajajo tudi izjeme, o katerih bomo več povedali v enem izmed naslednjih odstavkov.

Kako pa ločimo, kdaj uporabiti določno oziroma nedoločno obliko? Najenostavneje je, če si pomagamo z vprašalnicama kakšen in kateri – vprašalnico kakšen uporabimo za nedoločno obliko (primer: kakšen avto si kupil? Nov avto.), vprašalnico kateri pa za določno obliko (primer: kateri izmed fantov je ukradel čokolado? Veliki fant.). Vse jasno? Ne? Pa gremo v podrobnosti…

Podrobnosti: kdaj natanko uporabiti katero obliko

Nedoločna oblika (kakšen?)

Nedoločno obliko vedno uporabljamo v naslednjih treh primerih: ob prvi omembi samostalnika s pridevnikom, za zaimkom vsak in kadar je pridevnik v vlogi povedkovega določila. S primeri bo lažje, kajne?

Na parkirišče sta pripeljala rumen in zelen avto. (prva omemba)

Zeleni je bil Fiat. (zdaj že vemo, o katerem – določenem – avtomobilu govorimo, zato sprememba v določno obliko)

Vsak majhen fant sanja, da bi bil velik. (za zaimkom vsak)

Fant je še mlad. (povedkovo določilo – je še mlad)

Določna oblika (kateri?)

Določno obliko uporabljamo pri lastnih imenih, kadar označujemo posebne vrste predmetov ali oseb, kadar govorimo o že znani lastnosti, kadar pridevnik uporabljamo kot samostalnik in za določenimi zaimki (kazalnimi zaimki, zaimkom ves). Pa poglejmo spet nekaj primerov, da bo vse skupaj lažje razumljivo…

Karel Veliki ni nikoli obiskal Male Polane. (obe lastni imeni)

Dežurni električar je za malico jedel rženi kruh. (oba pridevnika označujeta posebno vrsto nečesa)

Zeleni je bil Fiat. (se spomnite primera iz zgornjega odstavka? Že vemo, da je avto zelene barve.)

Obtoženi je vstal in ozmerjal sodnico. (pridevnik obtoženi uporabljamo kot samostalnik)

Ta poredni fant mi krati spanec. (za kazalnim zaimkom ta)

Zakaj je vse to dobro?

Ne le za to, da se boste pred sodelavci in poslovnimi partnerji lahko hvalili z brezhibnim znanjem slovenščine, temveč tudi zato, ker uporaba določne/nedoločne oblike včasih pomeni tudi razliko v pomenu. Mala začetnica je tako slovnični pojem (nasprotje velike začetnice), medtem ko je majhna začetnica le oznaka velikosti začetnici (torej je začetnica po velikosti majhna). Podobno so mali možgani točno določen del človeškega telesa, majhni možgani pa le ne blestijo posebej v velikosti.