»Gospa, a boste šla naprej?« Ali tudi vas kar malce zmrazi, ko zaslišite takšno obliko vikanja? Čeprav je v praksi zelo pogosta, pa nikakor ni pravilna. A dejstvo je, da se vsi kdaj pa kdaj znajdemo v dilemi, ko pride do vikanja. Kako torej čisto pravilno vikamo – in kako pravilno tikamo ljudi okoli nas? Pa poglejmo!
Začnimo na začetku: zakaj pravzaprav vikamo?
Z vikanjem izražamo neko spoštovanje do osebe, s katero govorimo. To seveda nikakor ne pomeni, da oseb, ki jih tikamo, ne spoštujemo – vikanje le izkazuje neko vljudnostno, malce bolj uradno distanco, predvsem do nadrejenih, starejših in vseh tistih ljudi, ki jih ne poznamo. V praksi se vikanje in tikanje seveda prilagajata situaciji in okoliščinam, a več o tem kdaj drugič.
Kako torej vikamo?
Pri vikanju gre za posebno obliko izražanja, pri katerem uporabljamo obliko za 2. osebo množine, četudi v resnici nagovarjamo le eno posamezno osebo. Namesto »ti« rečemo torej »vi«. A prav tu se običajno pojavi že prva dilema.
Je pravilno, da rečemo »vi«, ali bo bolje, da zapišemo »Vi«? Druga oblika se resda zdi še nekoliko bolj spoštljiva in vljudna, a v večini primerov je povsem odveč. Gre za pretirano vljudnost, ki lahko deluje že kar nekoliko teatralno.
Kaj pa, če na vsak način želimo izraziti izjemno spoštovanje, ki ga čutimo do osebe, ki ji pišemo sporočilo? Potem vsekakor lahko uporabimo tudi veliko začetnico, vendar pa je pomembno, da smo pri rabi v nadaljevanju dosledni. To pomeni, da veliko začetnico uporabljamo v celotnem besedilu, prav vsakič, ko zapišemo »Vi«, »Vas« in tako dalje.
Kaj pa izjemni primeri?
V določenih primerih, ko gre za protokolarno nagovarjanje ljudi, ki so na posebnih položajih, pa je velika začetnica kar nekako obvezna. Gre denimo za naslednje primere:
- Vaša Ekscelenca,
- Vaša Eminenca,
- Vaša Svetost,
- Vaše Veličanstvo,
- Vaša Visokost.
Kdaj pa uporabljamo polvikanje?
Najbolje je, da ga sploh ne! Polvikanje oziroma polovično vikanje je oblika izražanja, v kateri sogovornika delno vikamo, delno pa tikamo. »Gospa, niste mi poslala pravega obrazca,« je denimo primer polvikanja, ki ga v praksi pogosto slišimo. Pa je takšna oblika pravilna?
Ne, ni – in zato je bolje, da se ji izognemo. Polvikanje pač ni slovnično pravilno. In če je morda v govorjenem jeziku in v zelo sproščenih okoliščinah (denimo v trgovini, pri zdravniku ali na banki) še nekako sprejemljivo, pa v pisanem jeziku zagotovo nima mesta.
